Izkusnja Aleksandre

Nekaj dni po samem Rebirthing oddihu, sva na mail prejela spodnji zapis. Ob prebiranju Aleksandrinih besed, njenih občutkov in njene poti, sva občutila globoko hvaležnost.
Hvala Aleksnadra ker si.

Rebirthing


15.8.2021 Tabor v Logatcu

A.: Urška a ti veš kaj je to danes ob 11.00?

U.: A veš to je ono, ko je v filmih; pa ležijo na tleh in se pol eni jočejo, eni smejijo, eni kašljajo eni pljuvajo…

A.: Boš ti šla?

U.: Nisem se še čist odločila.

A.: A veš kaj, jaz pa grem pogledat zakaj gre. Mogoče pa ne bom imela več te možnosti kdaj preizkusit.

In sem šla. Na Rebirthing, tam v gozdičku pod drevesi, v senčki.

Žiga je pripravljal ogenj, Annamaria pa je kot majhna punčka skakljala med nami in vsakega sprejela. Uvodni pozdrav in smo ležali v dveh krogih na materi Zemlji

In kar naenkrat za mano huronski smeh, poleg mene majhna punčka Špela v jok, spet z druge smeri smeh, jok, kašljanje, mrmranje, skratka strašljivo vzdušje. Sama pri sebi pa monolog; kam si pa ti danes zašla?!
In sem dihala; vdih, izdih, vdih, izdih….

Začutim mravljinčenje v prstih, ampak ne tako, kot je bilo pred meseci, ko sta mi odpovedali najprej ena in nato še druga roka. Drugače, brez bolečin, ampak teh mravelj je bilo naenkrat za mravljišče. Ne samo v rokah, kar povsod. Kaj ležim na mravljišču?! Ne upam pogledat. Občutek, da ne morem več dihat, kaj je z mojim obrazom, kot bi vsaka čeljust šla v kontra smer. Kaj se to dogaja z mano?! Nikakor ni hotelo popustit.

In potem vajin pomirjajoči glas.
Dihaj, umiri se in dihaj, roke daj na zemljo in bo šlo vse slabo ven, kar ti je dala bo vzela nazaj, ne rabiš tega, umiri se, dihaj, s tabo sva, nič ni narobe.

Toliko pomirjujočih besed, ki jih nisem nikoli slišala od koga.
Strah. Z Veliko začetnico. Obrnite se na bok in se sprostite. Iz gozda prijeten zvok piščali, ki so ga spremljali ptiči s svojim petjem. Tako prijetno, pa vendar toliko nekih občutkov in tisoč vprašanj. Okoli mene so se začeli pogovarjati in vstajati. Poskušala sem se jim pridružit, ampak telo me ni ubogalo. Kot da sem pijana, sem se odvlekla do skupine, ki se je zbirala v  krog okoli ognja.

Tako kot skozi vse dni v kampu, so me sprejeli in me objemali ljudje, ki so mi bili le poznani iz dogodka, ki se je ta dan zaključeval. Takrat sem pogledala Annamario in ulile so se mi solze. Pa ne žalosti, ne veselja, samo solze… tekle so, nisem jih mogla kontrolirat. Pristopila je k meni in me objela. Vse je v redu, rabila si to in pridi še med nas…Tako lepo mi je bilo tisti trenutek, da sploh ne bi odšla iz tistega magičnega kraja. Nisem vedela kaj je bilo, kaj se je zgodilo in dogajalo z menoj, strah vzbujajoče in hkrati tako umirjeno.

Počutila sem se tako brezskrbno, lahko, kot da sem izven sebe in se opazujem kako težko telo hodi po zemlji. Toliko nekih občutkov, ki jih nikakor nisem znala povezati in popredalčkati kot to rada počnem.

Kako sem pospravila svoj začasni dom ne vem. Pridružila sem se novi družini še na zadnjem delu in se poslovila od novih prijateljev. Še dobro, da se mi je na poti pridružila Špela, ki sem jo vzela s sabo del poti.

Urška in jaz

Pa sem se vrnila v realnost. Vse tako težko okoli mene. Kje je vsa ta lahkotnost, ki me je spremljala v dneh v kampu. Lahko to lahkotnost prinesem v to realno življenje?

Očitno sem ga. Nekaj je ostalo. Poleg novih poznanstev tudi neka moč v meni. Jo lahko obdržim? Lahko lahkotnost povrnem v moj vsakdan? Kje piše, da moram biti popolna? Sem pripravljena sprejeti tudi težke dneve in jih spremeniti v popoln dih?

Probam?

Ja. Vzela sem si dopust in se podala v neznano, v hribe, kjer se norija vsakdanjih dni ustavi.

In kaj je lahko bilo boljšega, kot se spustiti v dolino, nazaj v Logatec na ponovno plavanje v drugih dimenzijah?

 

Moj drugi Rebirthing. 16.10.2021, Logatec

Dnevi so tekli jaz pa sem ugotavljala svoje spremembe.

Niso bili to velikanovi koraki.
Prej sem si jih sposodila pri škratih. Ampak so bili.
Male spremembe, ki so mi spreminjale vsakdan.
Postajala sem večja, bolj trdna in bolj zavestna.
Manj sem dopuščala, da drugi odgovarjajo na vprašanja, ki so bila zastavljena meni.
Ljudem, ki mi pomenijo veliko, sem upala povedati na glas kar sem opazila pri njih.
Nisem več v sebi govorila, kar je moralo na plan.
Pa zamera gor, zamera dol.
Nekaterim sem morda celo odprla um, da so začeli razmišljati s svojo glavo in se nehali spraševati, kaj bodo drugi rekli.
Vsak sam ve kaj je zanj dobro.
Ne rabiš se podrejat neki skupini ljudi, ki jih drugače ne maraš.

Zopet sem na prostoru, ki me je popeljal v drugačen svet, med ljudi, ki so me sprejeli, kjer je srčnost, toplina nekaj vsakdanjega…
Znani in manj znani ljudje, ampak kot da se poznamo že od nekdaj.

Najprej na toplo okoli ognja, kjer smo se spoznali, pa čeprav sem imela občutek, da jih poznam. Vsi obrazi tako znani pa vendar tako različni. Ni pa bilo samo v tipiju toplo, tudi zunaj je sonce priplavalo nad prostor, ki smo si ga sposodili za ta dan. Poiskali smo si svoj prostor pod soncem in se namestili.

Malo s strahom sem se ulegla na zemljo, se poizkušala sprostiti in dihati, kot nam je bilo naročeno. Pričakovanja so bila velika, zraven še strah ali pravilno diham. Telo se je sprostilo in v trenutku sem čutila mravljice, ki so se sprehajale po mojih rokah.

Zopet Žigov glas, ki me je umiril in ščemenje je začelo popuščati. Tako prijetno je ležati na travi in se prepustiti in poslušati svoj dih. Pomirjujoče. In daleč od tistega prvega občutka. Lahko, da sem bila celo razočarana, ker je bilo tako enostavno. Sem dihala narobe? Ne. Saj sem poslušala navodila. Že mora biti tako.

Napolnjena z neko čudovito energijo, sem se proti večeru vračala med gore, ki so me sprejele te dni medse. In naslednji dan domov.

Zopet v ta trdi svet, kjer bi naj bilo vse po nekih pravilih.

Pa so to moja pravila? Moram živeti po teh merilih? So prava?

Tretji Rebirthing, 6.11.2021, Zanacenter Velenje

Povabilo! Z veseljem. Rabim. Hočem. Grem!!!

Včasih sem se težko odločila za stvari, dogodke, sedaj vem kaj si želim. Toliko stvari moram počistit. Ko je vprašanje čiščenja stanovanja takoj skočimo in ga uredimo. Kaj pa smeti znotraj mene. Smeti, ki jih nosim s sabo vsak dan?

Kdo jih bo, če ne jaz. Je še kaj bolj pomembno kot JAZ?! Zaenkrat ne. Če bom jaz pokončna, se bo mogoče dvignil še kdo od tistih mojih ljubljenih, ki mi ogromno pomenijo. In nekaj se dogaja. Če sem srečna jaz, to srečo delim in okužim tudi ljudi okoli sebe. Dovolj? Zaenkrat ja, mogoče pa lahko še več. In to si želim.

Še več zase, ker to delam sama. Sama zase.

Prostor nov, drugačen. Zaprt. Me bo to motilo? Ja kako pa naj vem. Moram preizkusit. Po začetnem krogu in spoznavanju novih ljudi zopet ta občutek koliko ljudem sem podobna.

Iste besede, iste misli, isti problemi, če so to sploh problemi. Kot pravi Annamaria so lahko še tako slabe stvari za nekaj dobre. Predelaš in greš naprej. Kako nemogoče se to sliši, ampak gre, in tudi je drugače. Pogledaš jih z druge smeri.

Tudi rožo pogledaš iz vseh strani in jo šele potem vzameš za svojo. Kako potem ne bi problema pogledal iz vseh strani in ga predelal ter ga vzel za nekaj, kar pač je. Zakaj bi ga potlačila, če ga lahko preberem, mogoče pa ni tako slab.

Tako z vsakim Rebirthingom pridem do novega spoznanja.

Moji koraki postajajo večji in tako sem prikorakala na

Četrti Rebirthing, 19.12.2021, Zana center Velenje

Približuje se novo leto. Grem se napolnit z neko energijo, ki jo bom potrebovala v prihajajočih dneh, ko se bo hiša polnila z men ljubimi osebami. Domačimi in vendar vsak zase posebnimi. Hkrati pa grem preverit kaj mi bo moje telo sporočilo tokrat.

Zopet neka posebna energija v prostoru. Mravljincev skoraj ni več. Tako lepo je ko zaprem oči in svetloba, ki jo vidim pod vekami postaja vidna. Ni več siva, dobiva barve. Misli se umirijo na mojem podstrešju. Uživam v zvokih, ki plavajo skozi moje telo. Tako toplo mi je. Želim si, da bi lahko to še večkrat doživela. Ta mir v meni. Je, saj je. Ampak jaz bi še… Kot da plavam nad gladino vode in me tok nosi v neko smer, ki mi jo  je enostavno sprejeti. Nočem se upirati. Samo prepuščati. Toku. Toku življenja, ko odprem oči.

Kot da sem v dveh svetovih. Tale  in tisti kamor se vračam. Je lahko samo en svet? Je lahko ta svet povezan?

Peti Rebirthing, 6.2.2022, Zana center Velenje

Novo leto, nova spoznanja. Obljube, pozabe, želje, objemi, slovesa. Slovesa od starega, slabega, dobrega… Čeprav sem po naravi hrček in shranjujem vse, kar je uporabno in tudi neuporabno, se učim spuščati iz rok stvari, ki jih ne potrebujem. Učim se oproščati in iz vsega slabega se naučiti nekaj dobrega. Razrešujem stvari, ki jih lahko, ostalo poizkušam sprejeti. Včasih gre, včasih mal korakam na mestu in iščem pot naprej.

Zopet novi obrazi, ki razrešujejo podobne stvari kot jaz. Nam uspeva? Enkrat bo. Če ne danes pa naslednjič. Vedno pa vidim nekaj novega, s čimer si potem pomagam pogledati nazaj, rešiti in iti naprej.

Šesti Rebirthing, 9.4.2022, Hiša sadežev družbe Žalec

Nova lokacija in mogoče nova videnja. Točno to. Noro dober kolaž – strganka sestavljena iz delov obrazov in nametana na podlago. Nikakor nisem mogla videt celote, le delčki, ki sem jih nekaj prepoznala. Veliko pa jih je ostalo neznanka. Kaj mi hočejo povedati?! Ugotovila sem le to, da so to delčki ljudi, ki mi v življenju niso želeli slabo.
Torej… imam veliko ljudi, ki me podpirajo, mi stojijo ob strani, čeprav se mi zdi, da sem dostikrat tako sama. Mogoče jih moram pa poiskati, se spomniti kdaj so bili ob meni. Zavedati se, da imam prijatelje na katere se lahko naslonim, ko pridejo tisti dnevi, ki bi jih najraje brisala iz koledarja. Tudi takšni dnevi so, ja. Povezani s slabim dogodkom, z dogodkom ki se ga bojim, z občutkom, ki si ga (ne) želim… Spomini… Ja želim si nekaj priklicati nazaj… Ampak je še čas, mogoče naslednjič.

Sedmi, osmi, deveti, deseti Rebirthing, 12.-15.5.2022, Spodnje Gorje 188,

In potem mail: Rebirthing oddih na Bledu 12.5-15.5

Jaaaaaaaaaaaaaaaa. Nisem dolgo premišljevala. Grem. Ja priznam, finančni zalogaj. Ampak zame se gre. Vsako jutro vstajam pred peto že skoraj 33 let in si tega ne bi privoščila?! Grem pa PIKA.

Ampak jaz sem bla že prej na dogodku, kot pa je prišel ta podaljšan vikend. Dogajalo se je. V prsih me je stiskalo, momentalni občutek da hodim nad tlemi, potres?! Neee, samo meni se je zdelo, da se tla tresejo, sanjanje z odprtimi očmi. Ufff, noro, pa še na Bledu nisem.

In potem dan D.

Sedmi Rebirthing

Prijetno druženje pred čudovito hišo. Sobica ravno zame, hvala Annamarii za uslišane želje. Lenart in Tina v kuhinji iz katere čarobno diši. Dobrodošlica in kulinarično razvajanje. Tako prikupen par, ki se kar prelivata, kot njuni okusi na krožnikih. Noro dobro. Po kosilu pa v naravo.

Pod krošnje dreves, v družbo ptičev pod taktirko dveh mojstrov Žige in Annamarie. Čuten par, ki skrbita za nas. Je lahko še dan lepši?! In smo šli v dramo se učit dramske igre, v plesni studio se učiti plesati, hja luksuz sredi ničesar in hkrati vsega.

Telo napolnjeno s čustvi je zaprlo oči, gledalo pod pokrov in plavalo po lepi rumeni barvi. In nato nekaj meni zanimivega. Kot bi odplava k svetlobi in gledala dol. Gledala sem sebe kako ležim v travi in mežim pod velikimi očali. Začela sem se sama sebi smejati z vrha dol in hkrati sem se smejala jaz v travi. In potem je moja podoba kar odplavala nekam. Sproščujoče, nežno, skoraj orgazmično. Dovolj za danes. Čeprav moje želje so bile še po več. Jutri. Jutri je še en dan.

Zvečer razvajanje iz kuhinje , ogenj pod milim nebom  in počitek v poznih urah.

Osmi Rebirthing

Po zajtrku smo odšli na jaso iskat nove občutke. Kazalo je na dež, ampak je Žiga očitno sklenil dogovor, da vreme še malo počaka  s pranjem cvetnega prahu iz površin. S plesom smo se sprostili.  In sem zopet potovala nekam čez. Nad mano božje oko!

Spremljali so me obrazi, celi, ne kot kolaž. Nekaj poznanih, nekaj znanih. Zraven so se mi smehljale muce, kot je moj mačkon, ki me je čakal doma. Nad menoj so letele ptice visoko v zraku in gledala me je sova. Ja? Mi moraš kaj povedati? Ne, samo opazovala me je ta učenost. Kako si hitro napleteš zgodbo iz elementov, ki jih opazuješ pod trepetajočimi vekami.

Sanjam pri polni zavesti. O ati – živijo. Si me le prišel pogledat. Pogrešala sem te. Vem da si in nočem te obremenjevat, samo bodi. Bodi ob meni, ker si mi v času življenja na Zemlji manjkal. Prekmalu si šel, nisi me vsega naučil, pustil si mi težke stvari za razrešit. Ampak si se prej zanesel name, zato sedaj samo bodi in me spremljaj. Zmogla bom. Sedaj vem.

Sonce je v tem mojem svetu dajalo noro svetlobo, ki me je položila v vodo. Iz nje  sem, kot bi se mi odprla luknja v svetlobo v obliki očesa, gledala ven. Sem v maternici?! Sem videla to? Sem šla na začetek? In lahko grem zdaj naprej? Vse sem našla.

Ali so to le zgodbe drugih in sem jih videla tudi jaz. Ne, to je moja zgodba, ne more bit vedno samo privid in misli nekoga drugega. Tudi jaz si lahko dovolim videti več. Moja zgodba!

Z Ivo smo šli raziskovat naš divji svet narave. Koliko rastlin je okoli nas, ki si jih lahko privoščimo kar tam, na travniku, v gozdu. Koliko znanja smo zapustili nekje v pozabi.

Naši predniki so vse to s pridom uporabljali, mi pa smo dovolili pozabiti. Ampak še so ljudje, ki jim je mar. Mar za znanje in vso naravno medicino, ki lahko pomaga pri marsikateri težavi. Samo poslušati se moramo. Sebe in naravo.

Nekaj nabranih rastlin je Lenart porabil v kuhinji, nekaj pa jih je Iva spremenila v čips. Žiga je zunaj pripravljal kakav, vendar smo mogli v njegovem okusu uživati notri, ker nas je pregnal dež. Pa še nekaj je bilo v zraku. Praznovanje v družini. Renata je bila pametnejša za leto več. Tina je pripravila čudovit presežek v tej divjini. Pravo lepotico smo postavili pred slavljenko, ki smo je presenetili, da tega ne bo pozabila. Zraven smo peli, izpod rok Žige,  Annamarie in Ive pa so prihajali čudoviti zvoki.

Zopet nas je noč pregnala vsakega v svoj sanjski svet.

Deveti Rebirthing

V jutro so me prebudile krave s svojimi zvonci. Drugačna budnica, kot je doma. Po zajtrku smo se odpravili na sprehod. Šli smo proti jezeru sredi gozda. Ustavili smo se vmes, naredili krog in se z glasom uglasili in uživali v vibracijah, ki jih ustvarjamo sami sebi.

Nato smo v tišini odšli naprej proti jezeru. Sama s sabo in hkrati z mojo novo družino. Z enim navodilom. Poiščite palico, ki vas bo predstavljala in v njo damo vse tiste stvari, ki so kot balast našemu telesu.

Nisem našla palice, našla sem prevrjeno drevo, pravzaprav koreninski sistem, ki je v svoje noge ujel kamne, zemljo in se jih oklenilo, kot sem se jaz oklenila nekaterih slabih in dobrih stvari. Kot bi gledala moje življenje ujeto v koreninah tega podrtega drevesa. Ja tega bi pa bolj težko nesla s sabo.

Ocenili smo, da ni vedno dobro riniti z glavo skozi zid, za vsako ceno, in se moraš v danem trenutku odločiti tudi o opustitvi neke zadeve. Tako smo se obrnili in se skupaj odločili, da se raje vrnemo, kot skozi goščavo iščemo jezero , ki je bil naš cilj. Na vrhu hriba smo zopet naredili krog in sprostili naša grla. Kričali, vriskali smo skozi gozd in priznam,da sem to potrebovala.

Zopet smo kot račke odracali nazaj po poti v tišini. Še vedno brez palice. A sva se našli. Solze so mi tekle po licu, sploh ne vem kakšne so bile. Sreča/žalost, nekaj je šlo, kot kapljice v vse vode sveta. Združile so se z mnogokaterimi solzami v reko, v morje, v oceane. Nisem jih zapustila, prišle bodo nazaj, kot dež na moj vrt in s hrano nazaj vame.

Krog sklenjen.

Po sprehodu Rebirthing. Nisem bila taprava. Ne vem ali žalostna ali vesela. Preden smo se ulegle na posteljo v naravi, smo v ogenj odvrgle palico. Po licih so mi tekle solze. Zopet nek čuden občutek. Teža. Svoboda. Zmedenost. Sem odvrgla vse?

Itak, da se vsega ne spomneš in nekaj ostane. Ostane za razreševanje naslednjič. Počasi. Toliko let se nekaj nabira. Ne moreš se z vsem soočit v štirih dneh. Postopoma. Vsakič nekaj. Ko sem zaprla oči so mi misli letele po glavi s hitrostjo, ki je nisem mogla ustavit. Sploh se nisem mogla sfokusirat. Sploh ne vem o čem bi naj razmišljala.

Proti koncu sem se že nekako umirila. Vendar ko sem odprla oči…zopet solze. Uh kakšna teža. Vse je vrelo v meni. Poleg žalosti še jeza. Neeee. Rada bi bila vesela. Ja, vredu, ni treba vsak dan.
Sam dosti imam te togosti na mojem obrazu.
Rada bi bila nasmejana. Ampak resnično, ne zaigrano. Ker če si žalosten, te vsi sprašujejo kaj je narobe. Dosti imam tega stavka. Pač se nimam v redu vsak dan. Kot ni vsak dan enak, kot ne jem vsak dan istih stvari, tako tudi v meni ni vsak dan istih občutkov.

Zopet čudovito kosilo. Popoldan je minil, Martina mi je s čudovito masažo obraza sprostila zategnjenost obraznih linij in počutila sem se zopet tako polno. Žiga je že pripravil ogenj, kakav je bil vroč, prijetnih vonjav in posedli smo se ob ognju, ki nas je grel s čudovitimi barvami in toploto. Niti to, da nam je voda ušla iz hiše nismo vzeli za težavo ampak za izziv, preizkušnjo.

Pela sem, vrnil se mi je glas. Sicer ne tako, kot v otroštvu, ampak postopoma. Še bom pela, juhuuuu. Nad nami je plavala luna, ki se je je debelila in še malo in bodo tudi njene skrivnosti na polno delovale na nas in naravo okoli nas. Porazgubili smo se po sobah.

Deseti Rebirthing

Jutro s kravicami. Sveže, sonce že toplo in nov dan. Danes zadnji.
Tokrat bo rebirthing drugje.

V hribih, kamor se je potrebno odpeljati. Z nama sta šla tudi Lenart in Tina ter njuna kužka. Danes je bil čisto drugačen dan od včerajšnjega. Lahkoten, čist, poln.

Po gozdni poti smo se spustili proti našemu izbranemu prostoru. Planina Obranca nas je sprejela medse, mimo koče po obronku in pred nami kot gnezdo sredi planin

Kosilo, pospravljanje v sobici, stvari v avto, poslavljanje od ljudi, ki sem jih videla prvič, pa vendar so mi vsi tako znani, kot da jih poznam že ne vem koliko let.

Počasi se pravljica zaključuje. Sploh si ne želim domov. Kar ostala bi. Ampak moram. S kom se bom tam pogovarjala, tako kot se lahko tukaj. Bom našla. Saj prijatelji ostanejo. Nikoli niso daleč, saj v Sloveniji ni nič daleč.

Naš cilj. Tokrat nismo ležali. Samo posedli smo se.
Najprej malo čudno, ampak…. Sonce, ogromno, rumene barve. In ta obraz, ki je strmel vame. Kako znana mi je podoba.
Danica si ti? Mislim, da ja, samo tako mlada, sijoča, mi boš pomagala?
Pred mano so plesali čudni obrazi, kot demonske pošasti, porisani obrazi Indijancev.
Mračne sile, ki se mi niso zdele lepe in sem jim povedala, da se jih ne bojim. Če mi imajo kaj povedati mi le naj, če ne pa naj gredo. Kar odplavale so nekam. Ampak še vedno je bilo temačno.

Pogled mi je zdrsnil v spodnji desni kot. Tema, saje, blato, nekaj gleda ven. Naša hiša? Ojoj kako je umazana. To moram umit, pospravit, tako ne gre. Mogoče mi pa zato sin pravi, da ne more biti v hiši, ker je notri toliko negativne energije. Je to to?! Pa poizkusimo. Svetlobo nad sabo si želim preusmeriti k njej. Ne gre. Kaj pa svetlobo, kot svetlečo reko? Ja, ampak se ustavi pred njo. Dobro. Potem te bom nosila po hiši. Od spodaj navzgor. Iz prostora v prostor. Vse do vrha, tudi po podstrešju. Ampak sedaj moram še okoli. In sem šla na poslopje ob hiši, po vrtu, po sadovnjaku, med vinskimi trtami. Pogledam. Ja, taka mi je všeč. Niso samo pobarvani balkoni v rumeno. Cela je zopet sijala. Vrnila sem se k soncu pogret, obraz mi je pomežiknil. Še v sanjah sem zaprla oči in bila srečna. Zelo.

Odšli smo na vrh hriba, kjer se je odprl lep razgled na Blejski otoček. Lenart je predlagal, da se posedemo in zapojemo pesem. Ne vem naslova. Vsak je zapel en delček in Nevenki ni sedel njen del, pa se je v tem momentu oglasil Lenart: Aleksandra ti pojdi na njeno mesto. Tebe sem videl, da boš pela mantro OM. Sploh se nisem upirala. Kar poneslo me je tja. In sem pela, spet sem peeelaaa. Tako lepo je bilo tam na vrhu hriba. Moram Lenarta vprašati zakaj je mene videl, da pojem mantro OM. Zakaj? Pot nas je vodila nazaj skozi jajčko, mimo planinske koče proti avtom in nazaj k hiši.

Počasi se odpravim in še zadnjič pogledam proti hiši, ki me je sprejela v svoje zavetje, proti Lenartu, Tini, Žigi in Annamarii. Čudovitim ljudem, ki so tako preprosti, topli, ljudski, polni. In še bi lahko naštevala njihove lastnosti, pa ne bi verjetno vseh povedala.

Hvala Naravi.

Hvala Prostoru.

Hvala Vesolju.

Hvala Zemlji.

Hvala vsem, ki jih nisem omenila pa so tu in naredijo toliko lepega meni in nam.

Hvala.

Aleksandra

P.S.: Lenart zakaj si videl mene ob petju OM?  In ja, voda se je vrnila v sistem. Kot je odšla-je prišla. Mistično. Kot vse to kar doživljam. Hvala.

.

sl_SISlovenian